Jaz sem … pesmi Vsebina: Nataša Grum: Zrno Vito Tina Pavlovič: Mali umek Saša Žgajnar: Majcen Kalimero Sonja Jež: Medo Sedo Nataša Gruden: Roža Boža Nataša Gruden: Vreča za igrače Vida Mehle: Jo-jo žoga Tatjana Prašnikar: Palica lesena Tatjana Prašnikar: Oblak lahak Sabina Dermota: Frnikula Nika Jože Globokar: Besna glista Aleksander Grum: Lenoba Tina Aleksander Grum: Svinčnik Janko Slavko Trebše: Tara Bulara Spremna beseda jaz sem zrno Vito po naravi orto zvito ko pa v zemljo padem bliskovito se spopadem in sosedom prostor kradem rastem rastem v nebo naprej da pokažem vsem čimprej kaj iz mene bo nastalo ko bo sonce posijalo in ko sonce dol po padlo tudi mene bo odneslo tja čez cesto kjer življenje je bolj pestro (Nataša Grum) Jaz sem mali umek, ki velikokrat leti, po poteh, ki jih največkrat tudi ni. Problem nastane, kadar misel moja zastane. Takrat pokličem na pomoč, in se trudim na vso moč. Me moji bližnji že poznajo, in mi največkrat tudi mir dajo. Ne mine dolgo časa, ko glava vse vrača. Ideja se utrne, in vse se spet nazaj v red vrne. (Tina Pavlovič) Jaz sem majcen Kalimero, v srcu nosim strašno zamero. Me mamica je zapustila, pri sosedu v luži me pustila. Kaj naj storim, se sprašujem, ko okrog sebe pogledujem. O, me sestrica je poiskala, na lička mi poljubček dala. Brž prenehal sem jokati, sem za njo začel capljati. Me domov je pripeljala, kjer mamica me je crkljala. (Saša Žgajnar) Jaz sem medo Sedo, vsako jutro iščem svojo skledo. Ponoči sem slišal sosedo, srnico Snedo. Se potikala je tod? Ne, po sladkih tleh ni bilo videti njenih dolgih nog. Hm. Le kje se skleda skrila je? Bila polna meda sladkega je. Glej jo, skledo, tam pod mizo gleda me bledo. O medu ne duha ne sluha, le tla polna so sladkega duha. Jaz sem medo Sedo, vedno najdem svojo skledo. Tačko dvignem, po smrčku švignem. Uh, šment, glej jo tačko polno slada, med(vedj)ene-ga zaklada. Na smrček se mi je nalepila in oči mi razbistrila. Sredi noči medo Sedo, sem spet rajal z lunco Gredo. (Sonja Jež) Jaz sem roža Boža, sapica me boža. Kanglica mi piti da, sem pokončna rožica. Če pa žejo jaz trpim, najprej se hudo jezim in, če vode ne dobim običajno ovenim. (Nataša Gruden) Jaz sem vreča za igrače, včasih smuknem tudi v hlače. Mama rada se huduje, ob neredu obupuje. Vreča mora biti polna, če je prazna, je pač bolna! (Nataša Gruden) Jaz sem JO JO žoga, Prišla sem iz brloga, sem presneta JO JO žoga. Skačem rada in norim, čeprav se vas bojim. Razbijem vse, kar mi na poti je, pa čeprav vam je al’ ne. (Vida Mehle) Jaz sem palica lesena, ustvarjena za to, da delam družbo paru nog, ki z leti potrebujeta pomoč. Težko se zame je odločil, saj ni lahko sprejeti, da korak ni več trden in lahak. Dolgo časa sem bila pri njem v kotu, kjer si me je ogledoval in se me branil. Le počasi me je udomačil… Najprej me s seboj je vzel na svoja vsakodnevna drobna opravila, po kuhinji in hiši … Kmalu ugotovil je, da skupaj nama lažje gre in da z mojo pomočjo, lahko še dolgo hodil bo po svet’. (Tatjana Prašnikar) Jaz sem oblak lahak, letim po zraku in iščem zaklad. Ko pride vkup vsa moja sitna žlahta, se dež usuje, kot strgana plahta. Takrat se v meni prebudi nemir. - Razpršim se v tisoče kapljic, ki padajo padajo … In v kapljicah, ki zdrsnejo v zemljo, se rojstvo poraja in v tem se skriva moj zaklad. (Tatjana Prašnikar) Jaz sem frnikula Nika. Življenje me strašno mika! Lepa sem kot slika. Zate sem velika, za Jana pa le pika. Ko se skotalim, se tako razveselim, da se zdebelim in znorim. Takrat se stegnem in pobegnem. Moja soseda me rada gleda, ker se ji lušno zdi, da se mi v glavi vrti. (Sabina Dermota) Jaz sem besna glista sem padla z zelenega lista. Tja gor pregnal me je jež na poti pa ujel me je dež. Trdo pristala sem na tleh in pograbil me je silen smeh. Tako sem se smejala, da se zemlja je majala. Jaz sem besna glista a pred menoj avionska pista. Prihrumel je reaktivc, ki za mojo smrt je krivc. Pobrali moje so ostanke jih peljali do semenske banke. A so celice shranili Da glističi bodo se rodili. (Jože Globokar) Jaz sem lenoba Tina, moji dve vrstici – mojstrovina! (Aleksander Grum) Jaz sem svinčnik Janko, lepe črte rišem tanko. Ko je treba pisat rime, kar ven bi šel, me prime. Dva plus dva, računica, kje si, radirka, moja frendica? A zdaj sit sem pesnikovanja, me v predalu čaka lačen šilček Vanja. (Aleksander Grum) Jaz sem Tara Bulara, talam ta ra tam tam, pa ra pamp am ta la laa lam. Pa ra pa la la, Ka la ma la la, malinta pa ram, tua la om. Kaa ji ima ta ta ma na la kam, oli ba na tali na ka ta. Ma na la ola pa da na ta ka li so ma na ta, malina ka ta. Ma la som na si ma na laala ma na ta sa laalam sa ta. (Slavko Trebše) Spremna beseda Pesmice s skupnim naslovom “Jaz sem...” so nastale kot vaja v slogu v sklopu delavnice ustvarjalnega pisanja. Delavnica je bila organizirana kot del projekta Knjiga za vse, namenjenega usposabljajnu različnih invalidov na področju kulturnih dejavnosti. Poezijo nam je približala pesnica Vida Mokrin Pauer, tu zbrane pesmice pa so za marsikoga od udeležencev sploh prvi poiskus pisanja v rimah. Pesmi v tej knjižici so objavljene take, kot so nastale, brez uredniških ali lektorskih posegov. Projekt Knjiga za vse je bil delno financiran s sredstvi Ministrstva za kulturo RS in Evropskega socialnega sklada.